| KARATE 空手 |
Gichin Funakoshi, utemeljitelj Shotokan karateja, je zagovarjal tezo, da končni cilj karateja ni v zmagi ali porazu, temveč v izpopolnjevanju značaja. Zato lahko predstavimo karate kot šolo samodiscipline, ki vodi v prosvetljenje. Dobesedno »karate do« pomeni »pot prazne roke«. To vključuje tudi duhovni pomen »očiščenja« samega sebe vseh negativnih namer in ne samo borjenja brez orožja. Zato so principi treninga globlji in jih lahko uporabimo tudi v normalnem življenju.
Trening karateja vsebuje manj duhovnega učenja. Vendar je močno pričakovanje, da bodo karateisti spoznali duhovna načela s pomočjo zagnane vadbe in veliko vaje. S pomočjo izpolnjevanja tehničnih navodil trenerjev, zgleda starejših karateistov in z natančnim izvajanjem vseh tehnik, lahko karateist razvije globoko razumevanje tako tehnične kot tudi duhovne plati karateja. V karateju vlada načelo, da ni druge priložnosti. Zato mora karateist vsako tehniko izvajati tako, kot da bi bilo njegovo življenje odvisno od njene uspešne izvedbe. Ta koncept izhaja iz japonske »budo« tradicije »ikken hissatsu«, kar pomeni: » onemogočiti nasprotnika z enim udarcem«. Vendar je stvaren pomen tega v tem, da se mora karateist popolnoma posvetiti izvajanju vsake tehnike z vso odločnostjo in močjo, brez kakršnega koli oklevanja in strahu pred neuspehom. Shotokan karate ima svoje korenine na otočju Okinawa, ki je sedaj sestavni del Japonske. Starodavna borilna veščina »Okinawa-te« (okinavska roka) se je prenesla na Japonsko kot »kara-te« (kitajska roka) in se nato preoblikovala v »karate-do« (pot prazne roke). V zgodni zgodovini je bila Okinawa samostojno kraljestvo pod močnim kitajskim vplivom. Po določenem času je razvila vazalski odnos s Kitajsko, kar je omogočilo okinavskim mojstrom borilnih veščin, da so se učili na Kitajskem, pa tudi kitajski mojstri so lahko obiskovali Okinawo. Zgodovina karateja je nejasna in nedokumentirana. Skoraj do nedavnega so karate vadili na skrivaj in ni ostalo skoraj nobenih zapiskov. Celo v okviru družine niso odkrito govorili o vadbi karateja. Danes smatramo Funakoshi Gichina kot očeta modernega karateja, in je popolnoma brez dvoma »oče« japonskega karateja. Bil je šolski učitelj na Okinawi in zagnan karateist. Karate je pričel vaditi že v otroških letih, najprej pri mojstru Yasutsune Azato (1827-1906) in nato še pri mojstru Yasutsune Itosu (1830-1915). Zaradi dobrega znanja japonščine so izbrali Funakoshija za prvo predstavitev okinawskega karateja izven Okinawe. To je bilo leta 1916 (ali 1917) in še leta 1922. Njegove predstavitve so bile zelo uspešne in so vzbudile veliko zanimanja za uvedbo karateja na Japonskem. Zato je po drugi predstavitvi karateja Funakoshi ostal na Japonskem. L. 1936 je Funakoshi postavil svoj prvi »dojo« v Tokiu. Njegovi učenci so ga poimenovali »Shotokan«, kar pomeni Shoto klub - hiša. Funakoshi sam ni poimenoval svojega stila, vendar se je njegov stil vedno povezoval z imenom dojo-ja, v katerem so ga vadili. Mojster Funakoshi je umrl 26. aprila 1957. Začasa svojega življenja je poučeval mnogo slavnih karateistov, med njimi so bili tudi Shigeru Egami, Masatoshi Nakayama, Tsutomu Oshima, Hidetaka Nishiyama in Teruyuki Okazaki, Motokuni Sugiura, Taiji Kase... Naša organizacija JKA (Japan Karate Association – Japonska karate zveza) je bila ustanovljena l. 1949 v Tokiu. Funakoshi je bil njen prvi predsednik.
|
